2. APRIL - MEDNARODNI DAN OTROŠKIH KNJIG

V spomin na svetovno znanega pravljičarja Hansa Christiana Andersena praznujemo 2. aprila, na njegov rojstni dan, mednarodni dan otroških knjig. Na ta dan mnogi praznujemo tudi zaključek bralne značke. Letos pa bomo zaradi zaprtja šole čas za opravljanje malo potegnili (najmanj do konca meseca aprila).

Čestitke vsem, ki ste bralno značko že uspešno opravili!

Spodbujamo pa tudi zamudnike in vse, ki se še niste odločili za sodelovanje, da se nam pridružite pri branju.

Letošnje praznovanje mednarodnega dneva otroških knjig  je za nas še posebej pomembno, saj sta letošnjo poslanico z naslovom Lakota po besedah pod okriljem slovenske sekcije IBBY pripravila priznani pisatelj Peter Svetina in ilustrator Damijan Stepančič.

 LAKOTA PO BESEDAH

V moji deželi konec aprila ali začetek maja ozelenijo grmi, ki jih kmalu nato naselijo zapredki metuljev. Kot vata ali kot sladkorna pena zgledajo, ličinke pa požirajo list za listom, dokler grmi niso videti popolnoma opustošeni. Ko se metulji razvijejo, odletijo, grmički pa kljub temu niso uničeni. Ob letu ponovno ozelenijo, spet in spet.

To je podoba pisateljice, podoba pesnika. Zgodbe in pesmi ju izjejo, izčrpajo ju, in ko so napisane, odletijo, odidejo v knjige, odidejo med poslušalce. To se ponavlja.

In kaj se zgodi s pesmimi in zgodbami?

Poznam fanta, ki so mu operirali oči. Dva tedna po operaciji je moral ležati le na desnem boku, potem še mesec dni ni smel brati, ničesar. Ko je po mesecu in pol prijel v roko knjigo, se mu je zdelo, kot da bi besede z žlico zajemal iz sklede. Kot da bi jih jedel, zares jedel.

In poznam dekle, ki je zdaj učiteljica. Pravi: Otroci, ki jim starši niso brali knjig, so siromašni.

Besede v pesmih in zgodbah so hrana. Niso hrana za telo, nihče si z njimi ne bo napolnil želodca. So hrana za duha in dušo.

Kadar je človek lačen in žejen, se mu stisne želodec, osušijo se mu usta. Išče, kje bi lahko dobil vsaj kos kruha, skodelico riža, koruze, kakšno ribo ali banano. Bolj ko je lačen, bolj se mu oži pogled, ne vidi več drugega kot par grižljajev, ki bi ga nasitili.

Lakota po besedah se ne kaže tako, kaže se kot malodušnost, kot brezbrižnost, kot arogantnost. Ljudje, ki jih tare ta lakota, se ne zavedajo, da je njihova duša premražena, ne zavedajo se, da hodijo mimo sebe, pa se ne vidijo. Del sveta jim odteka, ne da bi ga sploh kdaj opazili.

To lakoto potešijo pesmi in jo potešijo zgodbe.

Če tega doslej nismo počeli, je upanje, da se nasitimo?

Je. Fant bere, skoraj ni dneva, da ne bi bral. Punca, ki je postala učiteljica, bere zgodbe svojim šolarjem. Vsak petek. Vsak teden. Če kdaj pozabi, jo na branje spomnijo otroci sami.

Pa pisateljica in pesnik? Ob letu bosta ozelenela. In spet ju bodo izjedle zgodbe in pesmi, ki bodo kot metulji poleteli na vse strani. Spet in spet.            

Vabimo vas, da preberete kakšno dobro knjigo (sebi ali otrokom). Če pa ni pri roki nobene knjige, pa si lahko ogledate nekaj čudovitih Andersenovih risank na spodnjih povezavah.

Cesarjeva nova oblačila            Cvetlice male Ide            Divji labodi           Jelka         Leteči kovček           Mala morska deklica

Palčica        Princesa na zrnu graha      Sopotnik          Snežna kraljica        Spanček           Stara cestna svetilka                 

  Svinjski pastir        Vžigalnik            Zaročenca           Zaspanček 

                                  

Dostopnost